... in spet nastajajo druge: v knjigah, na zemljevidih, v naših glavah...
Zgodovina nas uči, da ni nič večnega in le čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo. Bo EU užila svoje obdobje prosperitete in blaženega miru kot Rimski imperij v času "pax Romana" ali pa nas že na naslednjem ovinku čaka katastrofa? Morebitnih virov konfliktov je več kot dovolj.
Te dni je bilo moč poslušati številne zgodbe, ki so jih starejši obujali v zvezi z mejo med nekdanjo SFRJ in Italijo ter o kontrabantu (šverckomerc) in ilegalnih prebegih čez mejo. No, pa saj ima švercanje na tolminskem tudi svojo dolgoletno tradicjo, ki sega v čas Habsburške monarhije in Beneške republike (švercanje mesa), da o kasnejši kraljevini Italiji in ubogi Primorski niti ne govorimo, ko so črnosrajčniki jagali po hribih in dolinah domačine, ki so kuhali žganje in ga preprodajali, kar je bilo prepovedano, saj je država imela monopol nad žganjekuho. Vse skupaj se je nadaljevalo v SFRJ. Žganje za lire.
Ena od klasičnih zgodb (vsaj meni znana verzija) gre takole:
Ko so se sosedski odnosi toliko otoplili, da je bilo moč dobiti prepustnico, s katero si lahko, najprej dvakrat do trikrat na mesec, kasneje tudi večkrat, prestopil mejo se je na bloku (mejni prehod) redno prikazal na kolesu nek možakar, ki jo je s prazno vrečo mahnil v Italijo in se po nekaj urah vrnil z isto vrečo, le da je bila ta polna peska. Trdil je, da je tam pesek prav posebne vrste in da ga potrebuje pri gradnji. Carnik, ki je tam delal, izkušen maček, te zgodbe ni kupil. Zato je redno pregledoval to vrečo, celo pesek je poslal v analizo. Toda vse preiskave in pregledi, ki se jih je v letih nabralo kar lepo število, so potrdile isto. Možakar prenaša čez mejo vrečo peska. In to je to!
Po nekaj letih je carinik odšel v pokoj. Nekega dne je srečal omenjenega možakarja in ga pobaral.
"Poglej, sedaj sem v penziji in ne morem te več preganjati, a zaboga, povej mi že enkrat, kaj si švercal vsa ta leta, ker vem, da si."
Možakar ga je pogledal, mu zaupljivo pomežiknil in rekel: "Bicikle!"
Zgodovina nas uči, da ni nič večnega in le čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo. Bo EU užila svoje obdobje prosperitete in blaženega miru kot Rimski imperij v času "pax Romana" ali pa nas že na naslednjem ovinku čaka katastrofa? Morebitnih virov konfliktov je več kot dovolj.
Te dni je bilo moč poslušati številne zgodbe, ki so jih starejši obujali v zvezi z mejo med nekdanjo SFRJ in Italijo ter o kontrabantu (šverckomerc) in ilegalnih prebegih čez mejo. No, pa saj ima švercanje na tolminskem tudi svojo dolgoletno tradicjo, ki sega v čas Habsburške monarhije in Beneške republike (švercanje mesa), da o kasnejši kraljevini Italiji in ubogi Primorski niti ne govorimo, ko so črnosrajčniki jagali po hribih in dolinah domačine, ki so kuhali žganje in ga preprodajali, kar je bilo prepovedano, saj je država imela monopol nad žganjekuho. Vse skupaj se je nadaljevalo v SFRJ. Žganje za lire.
Ena od klasičnih zgodb (vsaj meni znana verzija) gre takole:
Ko so se sosedski odnosi toliko otoplili, da je bilo moč dobiti prepustnico, s katero si lahko, najprej dvakrat do trikrat na mesec, kasneje tudi večkrat, prestopil mejo se je na bloku (mejni prehod) redno prikazal na kolesu nek možakar, ki jo je s prazno vrečo mahnil v Italijo in se po nekaj urah vrnil z isto vrečo, le da je bila ta polna peska. Trdil je, da je tam pesek prav posebne vrste in da ga potrebuje pri gradnji. Carnik, ki je tam delal, izkušen maček, te zgodbe ni kupil. Zato je redno pregledoval to vrečo, celo pesek je poslal v analizo. Toda vse preiskave in pregledi, ki se jih je v letih nabralo kar lepo število, so potrdile isto. Možakar prenaša čez mejo vrečo peska. In to je to!
Po nekaj letih je carinik odšel v pokoj. Nekega dne je srečal omenjenega možakarja in ga pobaral.
"Poglej, sedaj sem v penziji in ne morem te več preganjati, a zaboga, povej mi že enkrat, kaj si švercal vsa ta leta, ker vem, da si."
Možakar ga je pogledal, mu zaupljivo pomežiknil in rekel: "Bicikle!"
0 x komentirano:
Objavite komentar